Hiperbarična kisikova terapija pomeni zdravljenje z vdihavanjem čistega kisika v razmerah povišanega pritiska. Čeprav postaja ta naravna in neinvazivna metoda med ljudmi bolj priljubljena šele v zadnjem času, to nikakor ni nov izum. Zdravniki so jo namreč za zdravljenje uporabljali že v 17. stoletju.
Prva tlačna komora predvsem za zdravljenje bolezni pljuč in prebavil
Leta 1662 je britanski zdravnik Nathaniel Henshaw zgradil prvo tlačno komoro domicilium, ki je delovala s pomočjo mehanskih mehov, podobnim orglam. Uporabljal jo je za zdravljenje pljučnih bolezni in bolezni prebavil. Ugotovil je namreč, da spreminjanje tlaka v zaprtem prostoru vpliva na zdravje in počutje ljudi. Tovrstno metodo zdravljenja je podrobneje opisal v medicinski razpravi Aero-Chalinos, pri čemer je pisal o zdravilnih učinkih svežega zraka in prilagojenega pritiska.
Terapije s povišanim pritiskom so kasneje za izboljšanje zdravja pacientov uporabljali v različnih delih Evrope. Prepoznane so bile številne koristi te metode, čeprav takratni zdravniki še niso znali razložiti, zakaj so te tako učinkovite.
Leta 1832 je Emile Tabarie francoski akademiji znanstvenikov predstavil svoj izum – hiperbarično komoro iz železa z dvema cevema, pri čemer je ena zagotavljala hidravlični tlak s kompresorjem, druga pa je omogočala prezračevanje.
Prva prava hiperbarična komora zgrajena leta 1834
Istega leta je francoski znanstvenik Junod dokazal, da ima povišan tlak, ki so mu izpostavljeni ljudje v posebnih komorah, pozitivne učinke na prekrvavitev in oskrbo organov s kisikom, kar pa prispeva tudi k izboljšanju splošnega počutja.
Leta 1834 je bila pod vodstvom dr. Junoda izdelana prva prava hiperbarična komora. Medicinska akademija je poročala o tem, da so ljudje, ki so se zdravili v njej, okrevali po različnih boleznih in težavah. Kot še posebej učinkovita se je izkazala pri zdravljenju pljučnih bolezni.
Le tri leta po tem je Pravaz v francoskem Lyonu zgradil največjo hiperbarično komoro v tistem času. V njej je bilo prostora za 12 ljudi. Namenjena je bila zdravljenju ljudi, ki so trpeli za pljučnimi boleznimi, kot so tuberkuloza, vnetje grla, traheitis in oslovski kašelj, kot učinkovita pa se je izkazala tudi pri zdravljenju kolere.
V hiperbarični operacijski sobi uspešno izvedenih 27 operacij
Leta 1877 je francoski kirurg Fontaine razvil prvo mobilno hiperbarično operacijsko sobo (tlak v njej je znašal med 1,25 in 1,33 ATA), v kateri je v naslednjih mesecih uspešno izvedel 27 operacij. V tovrstnih operacijskih sobah so pri pacientih dosegli večjo učinkovitost vdihanega anestetika, večjo količino vdihanega kisika in hitrejše okrevanje.
Na začetku 20. stoletja se je pozornost usmerila k blagodejnim učinkom kisikove terapije. Francoski zdravniki so ugotovili, da so si pacienti, ki so bili po operaciji podvrženi hiperbarični terapiji, opomogli hitreje, možnosti za zaplete pa so se pomembno zmanjšale.
Dr. John S. Haldane, škotski zdravnik in fiziolog, je raziskoval, kako spremembe tlaka in sestava vdihanega zraka vplivajo na človeško telo, še posebej na dihanje in izmenjavo kisika. Izdelal je prvi praktični matematični model za izračun varne dekompresije.
Na podlagi tega je za britansko kraljevo mornarico pripravil dekompresijske tabele, katerih namen je bil zmanjšati nevarnost dekompresijske bolezni pri potapljačih. Ker so njegova preučevanja pomemben doprinos na tem področju, mu danes pravimo tudi oče kisikove terapije.
Največja hiperbarična komora tistega časa obsegala kar 60 sob
Leta 1918 je dr. Orville Cunningham ugotovil, da je umrljivost zaradi gripe manjša pri ljudeh, ki živijo na nižjih nadmorskih višinah (višji tlak). Tako so začeli tovrstne bolnike zdraviti s pomočjo hiperbarične kisikove terapije. Dr. Cunningham je s to metodo med drugim rešil življenje mladega zdravnika, ki je umiral zaradi zadušitve. Kasneje je v hiperbarični komori uspešno zdravil ljudi z različnimi boleznimi.
Dr. Cunningham je kasneje zasnoval največjo hiperbarično kisikovo komoro v tistem času. Ta je bila petnadstropna in je obsegala 60 sob. Najvišji tlak, ki ga je dosegala, je znašal 3 ATA. V istem obdobju je dr. Alvaro Osório de Almeida preučeval koristi hiperbarične kisikove terapije za bolnike z gobavostjo.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je skupina kardiovaskularnih kirurgov lotila raziskovanja hiperbarične kisikove terapije. Ugotovili so, da ta lahko pomaga ljudem s koronarno srčno boleznijo in s prirojeno srčno valvulopatijo, saj izboljšuje oksigenacijo krvi. Ugleden srčni kirurg dr. Barnard iz Sydneya je naročil izdelavo hiperbarične komore v bolnišnici Prince Wales.
HBOT – za preventivo in izboljšanje resnejših zdravstvenih težav
Od 60. let prejšnjega stoletja dalje postaja hiperbarična kisikova terapija vse bolj prepoznavna in uveljavljena.
Danes je potrjeno, da lahko s hiperbarično kisikovo terapijo pomagamo posameznikom z dekompresijsko boleznijo, plinsko embolijo, zastrupitvijo z ogljikovim monoksidom, s kroničnimi ranami, po obsevanju, s hudimi okužbami mehkih tkiv, po možganski kapi in pri drugih stanjih. Njeni blagodejni učinki se vse bolj potrjujejo tudi v povezavi z avtizmom, fibromialgijo, multiplo sklerozo, sladkorno boleznijo, borelijo, rakom, demenco in drugimi stanji.
Ljudje v hiperbarično kisikovo komoro zahajajo tako z namenom izboljšanja resnih zdravstvenih težav in bolezni, kot tudi z namenom poskrbeti za preventivo, okrepiti imunski sistem, izboljšati kognitivne funkcije in splošno počutje, poskrbeti za boljšo fizično pripravljenost in v druge namene.
Viri: